Kaj je slabovidnost?

Slabovidnost pomeni takšno okvaro vida, kjer očala ali kontaktne leče ne zadostujejo za normalno branje ali opravljanje vsakodnevnih opravil. Centralna in/ali periferna vidna ostrina sta lahko okvarjeni ali zmanjšani. Vidne funkcije se z operacijo ne da izboljšati, kljub temu pa nekaj še vidite. S pomočjo pripomočkov za vid lahko lažje ohranite svojo samostojnost.

Kaj povzroča okvare vida?

Vidna funkcija je lahko okvarjena zaradi poškodbe ali zaradi številnih bolezni oči, kot so starostna degeneracija rumene pege, glavkom ali diabetična retinopatija. Nekateri ljudje pa se z okvaro vidne funkcije že rodijo.

Kakšni so simptomi?

Simptomi okvar vida so odvisni od vzroka okvare in od tega, kje v očesu se pojavljajo težave.

Simptomi lahko vključujejo:

• Izpadi, črne lise ali vijugaste črte v centru vašega pogled,
• Zamegljen, nejasen in neoster ali dvojni vid,
• Izguba perifernega vida.

Očesne bolezni

Opisane in prikazane so najpogostejše očesne bolezni. Vsaka od njih predstavlja različno obliko in stopnjo izgube vidne funkcije.

Starostna degeneracija rumene pege (age related macular degeneration AMD, ARMD)

Starostna degeneracija rumene pege prizadene 25 do 30 milijonov ljudi po vsem svetu.

Makula ali rumena pega se nahaja na sredini mrežnice, v zadnjem delu očesa. Sprejema slike, ki jih naši možgani pretvorijo v centralni vid. Čeprav je rumena pega velika samo 2 mm, nam pomaga natančno videti vse podrobnosti našega okolja.

S staranjem oči se povečuje možnost nastanka degenerativnih sprememb, ki se izražajo (med drugim) v rumeni pegi. Tako lahko membrana, ki zraste v področju rumene pege, pripelje do sprememb v makularni strukturi in s tem pride tudi do upada centralne vidne funkcije.

Zaradi starostne degeneracije rumene pege lahko pride do resnih sprememb vidne funkcije že v nekaj mesecih, lahko pa ta proces traja celo leta. V zelo resnih primerih lahko brazgotine, ki nastanejo zaradi prepustnejših krvnih žil, povzročijo trajne izpade v vidnem polju ter hujši padec vidne ostrine. Starostna degeneracija nikoli ne vodi do popolne slepote, saj ostaja periferni vid ohranjen. Ljudje z degeneracijo rumene pege lahko vidijo barvo srajce nekoga, ne vdijo pa njegovega obraza; zagledajo lahko majhen kovanec na tleh, ko prečkajo sobo, ne morejo pa videti ure na steni.

Tudi kadar oseba z degeneracijo rumene pege gleda naravnost v vas, bo najverjetneje videla barvo vaših las, ali imate oblečeno srajco z ovratnikom, ne bo pa prepoznala vašega obraza. Starostna degeneracija rumene pege lahko povzroči tudi težje razločevanje barv; na primer, nekdo s starostno degeneracijo rumene pege lahko vidi rdeč pulover kot svetlo roza.

Medtem ko niti dva posameznika s starostno degeneracijo rumene pege nimata povsem enake izgube vida, lahko dobra osvetlitev in dobri  barvni kontrasti naredijo predmete bolj zaznavne za vsakogar s to okvaro.

Obstajata dve obliki starostne degeneracije  rumene pege: suha oblika, ki je najbolj pogosta in vlažna oblika, ki je manj pogosta, vendar povzroča nenadno in hujšo izgubo vida. Pri suhi starostni degeneraciji rumene pege različno stopnjo izgube vida povzroča nalaganje belih ali rumenih depozitov, ki se nabirajo na in v rumeni pegi. Vlažna starostna degeneracija rumene pege pa je rezultat okvare ožilja in posledično izlivanja krvi v makulo.

Vzrokov in zdravil za starostno degeneracijo rumene pege še ne poznamo. Zdravljenje je mogoče v zelo malo primerih. Možni dejavniki tveganja za nastanek tovrstne okvare so kajenje, genetske spremembe, visok krvni tlak, izpostavljanje soncu, daljnovidnost, svetla polt ali barva oči in slaba prehrana.

Katarakta ali siva mrena

Katarakta je zamotnitev očesne leče, ki je drugače čista in prozorna. Ko se razvije katarakta, postane leča zamotnjena, podobno kot zaledenelo okno in zato svetloba ne more normalno prodreti do mrežnice, kar povzroča nejasen, zamegljen pogled.

Pogosto je prizadet le manjši del leče in če ni drugih okvar vida, takšna katarakta na vidno ostrino ne vpliva. Če pa pride do zamotnitve večjega dela leče, lahko pride do delne ali popolne izgube vida, če katarakte ne odstranimo.

Od velikosti in lokacije zamotnjenih predelov leče je odvisno ali bo oseba sploh opazila, da se ji razvija katarakta. Če pride do katarakte na robovih leče, je velika verjetnost, da spremembe vida niti ne opazimo. Če pa se katarakta razvije v središču leče, ta ponavadi moti ostrino vida.

Bolj kot se katarakta razvija, bolj vid postaja moten, nejasen in zamegljen. Pojavi se lahko tudi dvojni vid. Oči postanejo občutljive na svetlobo in bleščanje, kar lahko ovira vožnjo ponoči. Lahko se zgodi, da pride do spremembe dioptrije zaradi nabrekanja leče in oseba s tovrstno katarakto pogosto menja očala.

Glavkom

Glavkom povzroča postopno izgubo perifernega vida. Čeprav ga povezujemo s starostjo, se lahko glavkom razvije v katerikoli starosti, v zgodnjem otroštvu ali pa je celo pririojen.

Vzroki za nastanek glavkoma niso znani, identificiranih pa je več dejavnikov tveganja. Ti vključujejo dednost, kratkovidnost (miopija), povišan očesni pritisk in sistemske bolezni kot so sladkorna bolezen in visok krvni pritisk. Izgubo vida zaradi glavkoma lahko povzroči povišan očesni pritisk in drugi vplivi na vidni živec, ki se nahaja v ozadju očesa. Zmanjšano delovanje živca povzroča izgubo perifernega vida brez bolečin in skoraj ne opazno.

Pomembno je, da se zavedate možnosti pojava glavkoma, še posebej, če imate katerega od dejavnikov tveganja. Nekatera zdravila kot so  npr. kapljice kortizona, lahko povzročijo povišan očesni pritisk. Prav tako so lahko nekatere motnje vida, ki se jih ne da popraviti z očali, znak za glavkom. Enako velja za starostno degeneracijo rumene pege in diabetično retinopatijo.

Diabetična retinopatija ali okvara mrežnice zaradi sladkorne bolezni

Glavni vzrok okvar vida pri ljudeh s sladkorno boleznijo je diabetična retinopatija, pri kateri pride do sprememb v  krvnih žilicah, ki prinašajo hranljive snovi mrežnici (tkivo, ki je občutljivo na svetlobo in obdaja zadnji del očesa ter spreminja svetlobo v živčne impulze, ki se prenašajo do možganov).

V zgodnjih fazah diabetične reti-nopatije majhne krvne žile oslabijo in puščajo tekočino ali majhne količine krvi, kar povzroča motnje v delovanju mrežnice. V tej fazi ima lahko oseba še normalen vid ali pa zaznava zameglitev ali spremembe vida. Čeprav ima 25 odstotkov ljudi s sladkorno boleznijo določeno stopnjo diabetične retinopatije, se ta v večini primerov ne razvije do resnejših okvar.

V bolj napredujoči fazi pride do zožitve ali popolne zamašitve krvnih žil, kar povzroči odmiranje mrežnice. Proliferativna diabetična retinopatija prizadene približno 5 odstotkov ljudi s sladkorno boleznijo in o njej govorimo takrat, ko pričnejo rasti nove, abnormalne žile, ki zamenjajo stare. Te nove žile so zelo šibke in pogosto počijo in povzročajo krvavitve, kar onemogoča dober Vid. Brazgotine ki nastanejo, krčijo in trgajo mrežnico, kar povzroča krvavenje ali odstop mrežnice. To lahko privede do resne izgube vida ali slepote. Na srečo se to pojavlja pri zelo malem številu ljudi s sladkorno boleznijo.

Dlje, ko ima oseba sladkorno bolezen, večje so možnosti za razvoj diabetične retinopatije. Diabetična retinopatija se pojavlja pri 90 odstotkih ljudi, ki imajo sladkorno bolezen že več kot 20 let.

Ambliopija ali leno oko

Ambliopija ali leno oko se pojavi pri 1-5% otrok pred drugim letom starosti.

Ambliopija pomeni poslabšanje vida v očesu, ki se ni dovolj razvilo tokom otroštva. Pogosto je posledica strabizma (škilavosti) ali pa posledica defekta enega očesa. Najprimernejši čas zdravljenje ambliopije je v zgodnjem otroštvu nekje do starosti 8 let. Ko je otrok starejši, je povezava med očmi in možgani že popolnoma izoblikovana in je lahko za zdravljenje ambliopije že prepozno. 

Ambliopija je lahko na enem ali obeh očesih. Na slabovidnem očesu je vedno prisoten nekoliko meglen vid, kljub pripomočkom za korekcijo vida. V večini primerov je oko zdravo, vendar se v nečem razlikuje in tako pride do prednosti enega očesa pred drugim. Najpogostejši obliki ambliopije sta škiljenje in anizometropija.

Zdravljenje vodi oftalmolog. Rezultati zdravljenja so odvisni od začetne vidne ostrine, vrste slabovidnosti ter trajanja zdravljenja in sodelovanja bolnikov. Uspešnost zdravljenja je lahko tudi do 80%. Največ se doseže s pokrivanjem boljšega očesa ter s pleoptičnimi vajami.

Novice l Prodajni program l Podpora l Kontakt l Išči